Na pomoč! Kako otroka prepričati, da bi jedel?

Draga mama, dragi ati, dragi starši in še kdo, tale objava ne bo običajna objava nasvetov, ampak je pogovor s tabo, z vama, z vsemi vami, ki se srečujete z izzivi hranjenja. Čeprav sem sama podmazana s 1001 nasvetom, prebrala sem ogromno gradiva, predelala nešteto spletnih vsebin, sem se tudi sama znašla pred izzivom hranjenja.
Pa da povem najprej svojo zgodbo.

Doma imamo skoraj 2-letnico, ki je vse kaj drugega kot urejen jedec, če temu tako rečem. Borba s hranjenjem se je pričela z nenadno izbirčnostjo okoli 13. meseca starosti in traja še danes, traja vsak dan. Punčka je drugače živahna, radovedna, vesela, raziskovalna, begajoča na vse strani in hranjenje v stilu “sedaj sedimo pri mizi in pojemo” je absolutno ne zanima. Rada skače naokoli in nonstop nekaj žveči, to pa. Na dan ima približno 12-15 obrokov, razporejenih v različne prigrizke in 3 glavne obroke, ki pa po količini prekašajo kakšnega leto mlajšega dojenčka. 🙂 Pri glavnih obrokih absolutno premalo poje, razumem, zato je tudi nonstop lačna. Kot nekdo, ki ima rad urejen režim, se mi, kot si lahko mislite, počasi meša in tudi meni dnevno zmanjkuje idej, kako vsa hranila spraviti v 2-3 obilnejše obroke.
Če bi bil po njeno, bi živela od mesa, občasno kruha, testenin, sladkarij. Zelenjava je skoraj ne zanima, občasno poje kak korenček, grah, koruzo, fižol, pa seveda krompir. 
Rada poskusi kaj novega, rada raziskuje okuse, ampak količinsko ne doseže neke minimalne kvote. Ko imamo zelenjavno-mesni obrok, moram najprej vsem postreči zelenjavo, da poje nekaj tega in šele potem meso, sicer bi z mikroskopsko natančnostjo izbrskala iz jedi samo koščke mesa, ostalo pa pustila nedotaknjeno.
Absolutno zavrača zanjo nenavadne teksture: namočena skorja kruha, ki postane zmehčana in gladka, ne. Sir s svojo trdoto in mehkobo hkrati, ne. Kakršnikoli listki odpadejo. Zrnata živila, kot so ajda, ječmen, proso, kuskus, odpadejo. Verjetno ni odveč poudarjati, da imam dnevno velik izziv, kaj in kako pripraviti. Poleg tega pa dnevno tuhtam, kje sem zgrešila v preteklih mesecih, bi bilo, kaj drugače, če bi uvajala drugače? Če bi pričela kasneje ali prej, če bi kuhala izključno rastlinsko prehrano? Veliko če-jev in veliko vprašanj, s katerimi se mame nerade srečujemo. Ali ne bi bilo fajn, da bi tudi punčka jedla kot moj sin? Brez težav, brez kompliciranja, brez prevelikega napora že od uvajanja dalje? 
Bilo bi krasno, daaaa, že slišim odgovore. Ampak pač temu ni tako, zato je treba poiskati rešitve drugje. In če ste se našli v vsaj dveh zgornjih stavkih, berite dalje in razglabljajte z mano. 

ZELENJAVNI PIRE
Ker obožuje krompirjev pire, ta v klasični obliki pri nas doma že nekaj mesecev ne obstaja. Sliši se paradoksno, vem. Klasični ne obstaja zato, ker je vedno nabit z dodatnimi zelenjavnimi bombami. Kombinacije, ki so uspešne, so:
krompir+cvetača+maslo+ mleko 
krompir+korenček+maslo+mleko
krompir+olupljena bučka (da ni zelene barve, valda)+maslo+mleko
krompir+sladki krompir+maslo+mleko

ZELENJAVNE POLIVKE
Ker ima rada testenine, se pri nakupu teh poslužujem tistih brez jajc ali polnozrnatih, seveda kdaj pa kdaj pripravim klasične, predvsem takrat, ko želim, da poje več zelenjave. Zakaj? Zato ker navadne pšenične testenine (recimo tiste v obliki polžkov) absolutno zmagajo in bo krožnik pospravljen, skoraj ne glede na polivko/omako, ki jih spremlja. V sezoni bučk je največji hit bučkina polivka bolj na gosto, ki se lepo oprime makarončkov in ni prebiranja/izbiranja, saj se jih drži kot klop.
Bučke na hitro popečem, da spustijo vodo, dodam česen, timijan, baziliko, kurkumo, poper in nekaj mandljev, arašidov, indijskih oreščkov. Zblendam v gosto omako, včasih dodam še malo olja, da se omaka dodatno zgosti med miksanjem. Premešam v testenine. 

ZELENJAVNE KROGLICE, POLPETI, BURGERJI
Karkoli je v takšni obliki, čudežno vedno izgine v želodčke. Nisem še naštudirala razlogov za, pa se z njimi trenutno tudi ne ubadam. Raje iščem ideje za nove kombinacije.

 

KOMBINACIJE MESA in ZELENJAVE
Pozabi na polnjene paprike, polnjene bučke, polnjene malancane, in podobne lične jedi. Meso bo izbrskano, zelenjava prekopana kot dolenjska njiva, vitaminov in mineralov pa v malih prebavnih sistemih bore malo. 
Želim pripraviti polnovreden obrok, kar meni predstavlja:
* za manjšo dlan beljakovin (večja za rastlinske beljakovine, kot so čičerika, leča, fižol, manjša za živalske – najraje mleto meso, ker ga je priročno premešati z zelenjavo)
* pol krožnika zelenjave
* četrt krožnika OH-jev
Najboljšo možnost za dosego tega cilja ponuja mleto meso (ali leča, ki je teksturno podobna) z vmešano zelenjavo. V poštev pridejo bolonjske omake z vmešano naribano bučko, naribanim korenčkom, naribano cvetačo, če ste drzni, tudi naribanim brokolijem. V poštev pridejo burgerji in polpeti, kamor v maso vmešate, uganili ste, naribano bučko, cvetačo, tudi korenček.

GOSTE KREMNE JUHE
Zakaj takšne? Ker v njih nič ne plava in se jih da magično pripraviti skoraj z vsem. Osnova je krompir ali sladki krompir, dodajam pa vse možno, kar je trenutno na razpolago. Pozorna moram biti, da ni preveč zelene barve in da, bognedaj, kjerkoli ni viden kakšen listek. (slike so spodaj so “polistkane” zaradi estetskega vidika in ostalih družinskih članov. Pri punčki moramo to vse natančno odstranit. 😛 )
V primeru teh juh sem vesela za blender, ker zelo lepo zmiksa do gladke teksture. Na srečo tudi ostali radi jemo te kombinacije. 

Ok, kaj smo se naučili?
Da je s tovrstnim izbirčnim otrokom vse prej kot enostavno.
Da vas popolnoma razumem, da ste cel dan v službi in popoldne/zvečer komaj NE čakate, da pričnete z iskanjem novih idej za vpeljavo enostavnih živil, ki bi jih lahko malčki že zdavnaj brez pregovarjanja pojedli.
Da včasih popolnoma nemočno dvignete roke in si rečete, jbg. Tukaj imaš kos kruha/rogljička/česarkoli in je mir.
Da ni enotnega recepta, kako takemu otroku približati hrano/obroke/mizo/žlico/kulinariko.
Da ne zaleže 158 nasvetov, ki sem vam jih dala. 
Da si včasih rečete, dovolj! Ne bom se ukvarjala več s tem, skuham, poje ali ne poje. (Itak da potem nikoli ne vztrajamo pri tem brezbrižništvu, ampak za naslednji obrok že kujemo vroče ideje zdravih sestavin).
Da je največji problem ravno moje pričakovanje o tem, kako bi moralo biti in kaj ter koliko bi morala pojesti. K temu se bom v prihodnje še vrnila.

Ali je možno prebroditi to obdobje?
Seveda, mislim, se mi zdi, mogoče, upam? 😀
Vsekakor je zahtevno. Nonstop tuhtanje o tem, kaj pripraviti, kako pripraviti, kako zapakirati, kako predstaviti, kako pripraviti do hranjenja. Ali je obrok polnovreden, ali ga bodo ostali pojedli, ali je ob primerni uri, ali so kombinacije ustrezne, ali so začimbe prave? Vse to potem včasih uspe zaviti v krasen recept, vedno pa ne. Oh ja, izzivi starševstva v kombinaciji s pravilno prehrano. Kako pa vam gre?